Povzetek dvomesečnega eksperimenta pozornega prehranjevanja

Pozorno prehranjevanje sem spoznala že jeseni leta 2015, ga nekaj časa prakticirala in celo opazila razliko v svojih prehranjevalnih navadah. Potem pa… Potem se je zgodilo življenje in sem na vse skupaj pozabila. Vse dokler nisem jeseni 2017 zopet začela prebirati o njem.

Spomnila sem se, da ta zadeva deluje, zato sem se odločila, da se pozornega prehranjevanja spet lotim. Da bom tokrat vztrajala, sem svojo namero objavila na blogu, k sodelovanju povabila bralke ter za lažjo komunikacijo ustanovila Facebook skupino. Upala sem, da me bo odgovornost do svojih bralk gnala do konca.

In me je res!

 

Zadnje tehtanje 

25. januarja 2018 sem še zadnjič stopila na tehtnico, juhuuu!! Prav vsakotedensko tehtanje me je najbolj obremenjevalo. Še vedno se spominjam časa, ko sem hujšala pod zdravniškim nadzorom in sem enkrat na teden hodila na preglede. Če nisem imela dovolj kil manj, je bila zdravnica… Khm… Precej nejevoljna… Še sedaj imam travmo…

Tehtnica je tokrat k sreči pokazala manj, a to niti ni bila glavna pridobitev tega dvomesečnega preiskusa. Kaj sem torej pridobila v teh dveh mesecih pozornega prehranjevanja?

 

Kaj mi je prineslo pozorno prehranjevanje?

  1. POZORNO PREHRANJEVANJE MI JE PRIŠLO V NAVADO.

Več ali manj. Včasih se še lovim, včasih pa tudi zavestno izklopim možgane, ko sem utrujena ali v stresu, samo da lahko zdrobim tiste piškote. A dlje ko ga prakticiram, bolj opažam, da tudi v stresu izbiram bolj zdravo hrano, ki hrusta. Zadnjič sem posegla celo po korenčku, kar se ni zgodilo nikoli prej.

  1. POJEM PRECEJ MANJ.

Pri kakšnem obroku celo do polovice. Razen pri zajtrku, ta ostaja tak, kot je bil. In ker mi gre sedaj ob misli na celo pico kar na bruhanje, tudi na pico več ne grem med malico. Res je, da tudi pred eksperimentom že nekaj časa nisem mogla cele pojesti, a sem se dobesedno silila, ker “mrzle pa že ne bom jedla”. Sedaj to ni več mogoče in tudi sladice po kosilu ne jem več. Še ena stvar, ki se nikoli prej ni zgodila.

  1. DOLOČENE HRANE POJEM OBČUTNO MANJ.

Ali pa sploh ne več. Ko jemo pozorno, sledimo potrebam in željam telesa in zanimivo – pa tudi logično – je, da telo želi zdravo hrano, ki mu daje veliko kvalitetne energije, ga nahrani in podpre. Vsak piškot, moj priljubljen posladek, ni več dober, pri kakšnih pa voham celo kemikalije. Sedaj se takim piškotom z lahkoto odpovem.

  1. NE JEM VEČERJE.

Ker ni potrebe, nisem lačna. Jem kosilo, ko pridem iz službe in to zadostuje do naslednjega dne. Na začetku eksperimenta sem še mislila, da moram vsaj nekaj v usta dati za večerjo. Ravnala sem se po zunanjih signalih, kdaj je “treba” jesti, sedaj pa mi to niti na pamet ne pride.

  1. ČEZ 2 KILI MINUSA.

Brez odrekanja priljubljeni hrani, trpljenja, sitnosti… Jedla sem, kar sem hotela, kolikor sem hotela. Dosti pa tako ali tako nisem mogla.

  1. BOLJ SEM ZAČELA OZAVEŠČATI SVOJE TELO.

Temu se sicer še vedno malo izogibam, ker se bojim, da bo popolno soočenje kar hudo (eksperiment zaljubljanja v svoje telo oz. dele telesa me še čaka…), ampak sem se odločila, da je to treba storiti, če želim svobodno zaživeti. Verjetno pa vseeno ne bom šla tako daleč, da bom poleti hodila naokoli z nepobritimi nogami.

  1. STOPILA SEM NA POT PRIJAZNOSTI DO SEBE IN SVOJEGA TELESA.

Dolga pot je pred mano, a se je veselim! Izkušnja s pozornim prehranjevanjem mi je pokazala, da se da in da je življenje na ta način lažje in lepše.

  1. BOLJ UŽIVAM V HRANI.

Ker se je zavedam, jo okušam z vsemi čuti in se ji v celoti posvetim. Nič več se ne zgodi, da bi kar naenkrat pogledala v krožnik in ugotovila, da tam ni ničesar več, jaz pa bi bila še lačna. Sedaj ponavadi hrano celo pustim na krožniku.

  1. MED PRAZNIKI IN GOSTIJAMI SE NE NAPOKAM KOT SOD.

Kar je vedno plus, pa še blazen občutek ponosa in zadovoljstva me prevzame zaradi tega. Včasih je bilo nujno, da sem poskusila vsako dobroto, ki je bila na mizi. Ker je bilo vse dobro, sem imela problem, saj sem hotela vsega čimveč pojesti. Sedaj sem ob hrani veliko bolj sproščena. Pa kaj, če bom kdaj spustila kakšno jed? Svet se zaradi tega ne bo podrl.

  1. ŠKATLA PIŠKOTOV “PREŽIVI” CELO DO 3 DNI!!

Včasih pa so piškoti izpuhteli v pičlih desetih minutah… Komentar sploh ni potreben.

Za tole nisem prepričana, ali je res posledica pozornega prehranjevanja ali bistre marketinške poteze proizvajalcev oblačil, ampak:

  1. KUPILA SEM ENO ŠTEVILKO MANJŠE KAVBOJKE.

En kos pa celo dve številki! In to kljub temu, da moja „brazilska“ bedrca niso narejena za kavbojke.

 

Mene so rezultati mojega dvomesečnega eksperimenta prepričali, da nadaljujem s pozornim prehranjevanjem. Hkrati želim o tej prijazni praksi povedati kar največ ljudem, saj sem prepričana, da bo marsikomu koristila tako ali še bolj, kot je meni.

Navdušena sem!

Kakšno je vaše mnenje?

Posted in Pozorno prehranjevanje, Zgodbe.