Prihaja poletje – treba bo shujšati!

Prihaja poletje in to lahko pomeni le eno – treba bo shujšati!

Časopisi bodo spet polni nasvetov in receptov, kako čim hitreje in čim lažje oblikovati postavo, reklame za različne čudežne shujševalne izdelke se bodo pojavljale na vsakem koraku, na socialnih omrežjih pa se bomo udeleževale izzivov “shujšaj 8 kil do poletja”.

In zakaj?

Da bomo na morju v dvodelnih kopalkah in se bomo kljub temu počutile slabo, ker bo koža preveč ohlapna! Potem pa bomo tako ali tako preveč popile in pojedle čez počitnice in se bo treba septembra ponovno “vzeti v roke”, saj bo novo leto “kmalu tu”. Nikoli končana bitka…

 

Je lahko tudi drugače?

S kilogrami se je bojevala tudi Mateja Šavc, prekarna delavka, prostovoljka in večna optimistka iz Slovenj Gradca. Matejo sem spoznala v Facebook skupini Pozorno prehranjevanje in me je s svojo zgodbo odkrivanja same sebe in sprejemanja sebe takšne, kot je, navdušila. Ko sva se srečali še v živo, sem spoznala, koliko energije in ustvarjalnega zagona premore nekdo, ki stopa po poti ljubezni do sebe. Mateja, krasna si!

 

Mateja, v preteklosti si precej uspešno shujšala. Kako si se počutila takrat? Ti je vitka postava prinesla srečo, zadovoljstvo?

Če bi rekla, da se nisem počutila dobro, bi se zlagala. Bila sem samozavestna, prvič v življenju sem se počutila lepo, čutno in seksi. Zanimivi so bili občutki, ki sem jih imela, ko so mi bila prvič v življenju prav oblačila s kar precej nižjo konfekcijsko številko. Vendar ta sreča ni trajala.

Takrat sem se poskušala držati LCHF diete in marsikdo mi je pravil, da sem postala preveč obsedena s prehrano. Najbolj grozen je bil občutek, ko sem se postavila pred ogledalo in si, kljub vsemu, še vedno nisem bila všeč. Še vedno sem videla predebela stegna, pa trebuh, pa… pa… pa… Pa-jem ni bilo konca.

Vsi so me hvalili, mi govorili, kako imam zdaj res super postavo in sem res (po njihovih kriterijih) suha. Na videz sproščeno sem se pogovarjala z njimi, kimala, v glavi pa sem imela samo še številke in predele, ki potrebujejo več pozornosti, težje fizične vaje, da bom ja uspela še kaj izboljšati…

Kako bi lahko bila resnično zadovoljna s tolikimi mislimi in omejitvami? Zdaj tudi razumem, kaj so mislili moji prijatelji s tem, da sem bila kot »obsedena«. Imeli so prav.

 

Kaj je bila točka preobrata? Kaj se je zgodilo, da si rekla dietam “Stop”?

Tale moj preobrat ni bil preveč načrtovan. Jeseni 2016 sem se preselila nazaj domov na Koroško in pol leta sem lahko še lepo vzdrževala moj na novo odkrit življenjski stil z vsakodnevnimi treningi in LCHF režimom.

Potem pa je zbolel moj ata, s katerim ne morem reči, da sva najbolj povezana, in v meni je bil pravi čustveni tornado. Na plan so mi privrele še nerazjasnjene stvari iz otroštva, stare zamere in moram reči, da sem takrat zapadla v svoje do sedaj najbolj črno obdobje.

Sploh si nisem bila podobna in kar precej časa se nisem bila sposobna najti in sestaviti nazaj. Najlaže je bilo potisniti čustva nekam v globino ter jih potešiti in potolažiti s hrano. Drugače že od samega otroštva nisem znala. Takrat sem nehala z dietami in na trenutke kar preveč pretiravala s hrano in prenajedanjem. Marsikdo tega ne ve, ker sem znala nositi masko in načeloma sem se še držala svojih »zdravih« načel, ampak vsi vemo, da 250 gramov oreščkov na dan ni ravno mali zalogaj (to je samo en primer tega, kar sem pojedla). Nato se mi je zgodilo še to, da sem postala vegetarijanka. Skoraj čez noč mi je postala misel, da bi jedla meso, nepredstavljiva.

Ko sem se končno spet začela sestavljati in delati na sebi, sem na začetku še vedno mislila, da se bom imela bolj rada, ko bom lepša in vitkejša. Ob refleksiji občutkov pa sem uvidela, da temu ni tako, saj sem vendar bila suha, pa sem se takrat hranila ob hvali drugih.Kaj pa je bilo v meni, pa že veste.

Delati sem začela na sebi, ampak drugače, na bolj osebni notranji ravni.

 

Kako si se ob tej odločitvi počutila? Kako se je nanjo odzvala okolica?

Lahko si predstavljate odziv okolice, ko sem šla iz pretežno mesnega načina prehranjevanja na brezmesno. Zmeda in nerazumevanje, ampak tukaj sem rekla, da sledim sebi in svojim občutkom in se ne pustim manipulirati. Rastlinska prehrana mi ustreza in ob njej se počutim super.

Vsi vemo, da obstaja pri vsaki hrani precej nezdravih, procesiranih alternativ. Tem se poskušam izogibati, si pa tu in tam tudi kaj privoščim. Trudim se jesti polnovredno in čim manj predelano hrano, ker vem, da je to najbolj zdravo in primerno zame. Če se hočem imeti bolj rada, moram v prvi vrsti skrbeti zase in za svoje telo, ki je eno in edinstveno na celem svetu. Kaj ni to prečudovito že samo po sebi? 🙂

 

V Facebook skupini si rekla, da sedaj hodiš po drugi poti. Kakšna je ta pot?

Trenutno skušam hoditi po poti, ki si jo narekujem sama. Največja želja mi je, da bi zjutraj lahko čisto normalno pomislila, česa se mi ta dan »lušta« in bi mi telo povedalo, kaj je tisto, kar v tem trenutku potrebuje. Ob dnevih, ko mi to uspeva, se počutim super, sem polna energije, vesela in lahka. Takrat se ne prenažiram, temveč kuham in ustvarjam ter to z užitkom tudi pojem.

Ne bom pa olepšavala moje situacije in vsakodnevne borbe. Pridejo dnevi, ki niso lahki, ko se počutim tako zelo samo in nevredno. Takrat bi najraje vase zbasala vse čokolade pa pico pa sladoled pa še kaj povrh. In še vedno se mi kar pogosto zgodi, da to tudi naredim.

Zaradi moje preteklosti, vseh nezdravih navad in pridobljenih mehanizmov v otroštvu vem, da se stvari ne bodo premaknile čez noč. Imam občutek, da je pred mano še dolga pot. Ampak nič ni narobe s tem, imam pred sabo še celo življenje. Trenutno se mi zdi ena izmed ključnih stopničk, da se v primeru »nezgode« ne krivim, si ne govorim, da sem zaradi tega slaba oseba in se ne počutim grdo. Obrnem list in začnem znova, pozitivno in pogumno. Tudi če naredim dva koraka naprej in enega nazaj, si rečem, da takšno je pač življenje in očitno ve, da precej rada plešem.

 

Kakšna je razlika med Matejo, ki je hujšala, in sedanjo Matejo?

Kot že omenjeno, se mi zdi, da sem prej bila kar malo obsedena s hrano, tehtanjem, intenzivnimi treningi. Nisem razčistila stvari pri sebi, ampak sem samo eno odvisnost začasno zamenjala z drugo. Naj povem, da še zdaleč nimam razjasnjenih vseh področij, ampak se trudim malo po malo in sedaj že marsikaj bolje razumem, kot pa sem takrat.

Sedaj se zavedam, da je za prenajedanjem marsikaj več kot le zdolgočasenost in gurmanski užitki. Ni mi vedno lahko, saj se zgodi, da me popade grozna potreba po tem, da si stlačim v usta vse, kar je nezdravega in škodljivega pri hiši. Takrat nisem sposobna pomisliti na svoje zadane smernice, kaj šele na kakšno pozorno prehranjevanje. Je pa tega vedno manj, ker iščem druge načine, preko katerih se sproščam, s katerimi laže prebrodim čustvene situacije.

Se zgodi, da kdaj pomislim na kakšno dieto, ampak to hitro pometem nekam, saj se zavedam, da na dolgi rok to ni ne zdravo in ne uspešno. Še vedno precej športam, ker se ob tem počutim dobro in preprosto uživam. Lahko bi rekla, da je moj dolgoročni cilj biti srečna, kje in kako pa se mi koščki malo po malo odkrivajo in sestavljajo.

 

Kaj pa številka na tehtnici?

Sem na točki, ko me številka ne prizadene več. To je realni del mene, ki pa ne pove veliko več kot gravitacijske sile. Tehtam se tam nekje enkrat na teden, da se spremljam, predvsem pa zato, da ne bi spet padla tja, kjer mi je bilo tehtanje muka in v sramoto. Imam toliko kg, kot jih pač imam. To je del mene, ki me dela takšno, kot sem in sodi k celotnemu super Mateja paketu. 🙂

 

Povedala si, da se učiš imeti rada. Kako?

Začela sem z izzivom, kjer sem vsak dan na različne pobude napisala dnevniški zapis. Preko tega sem prišla do ideje, kjer se v zapisih pogosto pogovarjam z malo Matejo – včasih še tisto nedolžno in popolno, včasih pa s tisto, ki je bila ranjena in ne zaupa več vsemu tako na slepo. Ugotovila sem, da moram imeti rada vse male Mateje v sebi, da bom lahko popolnoma sprejela samo sebe.

Ker sem precej družabna, se tudi učim biti sama s sabo brez panike in mašenja luknje s hrano. Sproščam se in poslušam svoje misli ter čustva. Ena izmed vaj, ki jih izvajam, je tudi takšna, da ko grem mimo ogledala, se malo ustavim, se pogledam in pohvalim. Opazila sem, da se sama sebi dopadem in zdim lepa. Da sem prišla do te točke, sem prehodila kar dolgo pot, saj je bila moja samozavest vedno precej na dnu.

Z leti sem dojela, da je zunanja maska le maska in nič več, vsak človek bije svoje notranje bitke in se sooča s takšnimi in drugačnimi težavami. Jaz pa nočem več nositi mask, želim biti pristna in zadovoljna. Ta proces se začne točno tukaj, pri meni. Sama sebe moram poznati, se sprejemati in imeti rada. Opazila sem, da s tem postaja veliko laže sprejemati pohvale in tudi razne izzive.

 

Učenje prijaznosti, ljubezni do sebe je proces. Kako si pomagaš, ko nisi najbolj prijazna do sebe?

Res je dolgotrajen proces, saj sploh ni lahko, ko te od malega učijo drugače in ti v glavo vcepljajo, da nisi dovolj dobra, lepa itd. Ko nisem najbolj prijazna do sebe, mi pomaga glasba, prijateljice in pa instagram.

Verjetno se sliši malo čudno, ampak na Instagramu spremljam kar nekaj plus-size manekenk in punc, ki se borijo za pozitivno podobo telesa (positive body image). Njihove obline in samozavest me znajo opomniti, da se tudi jaz lahko počutim lepo in samozavestno točno takšna, kot sem. Pa kaj, če trenutno gledam serijo na kavču! Tudi to je del mene in nič ni narobe s tem, če se le ne prevesi teden ali mesec.

Da se spravim nazaj na tirnice, rada ustvarim kakšen plakat, ki nosi spodbudno in podporno sporočilo. To me bodri in hkrati sem ponosna nase, da sem ustvarila nekaj lepega.

 

Praviš, da sedaj počneš stvari, ki te veselijo? Kaj, na primer?

Poleg pisanja se trudim vsak dan početi stvari, ki me veselijo, me napolnijo in sproščajo. Te aktivnosti rangirajo od igranja odbojke, zumbe, sprehodov do ustvarjanja, branja in poslušanja glasbe (s pogostim dodanim petjem). Odvisno od tega, kaj mi “za-paše”.

Ker sem samozaposlena, gledam na to kot na privilegij, da si lahko izbiram delo. 🙂 Če želim, lahko vzamem stranko, s katero individualno delam na razvoju uporabe angleškega jezika, kar je tudi moja stroka. Lahko se vključujem v raznorazne projekte ali pa se povežem s kom in organiziram kakšen dogodek ali delavnice.

Moja radovednost in vključenost v toliko skupin so mi pomagali negovati vse te interese, ki jih kar ni konec, pridobila pa sem tudi ogromno organizacijskih in delovnih sposobnosti. Zavedam pa se, da je učenje vseživljenjski proces in se rada poslužim tudi kakšnega dodatnega izobraževanja.

Mateja, naj bo pot do tvojega cilja čim bolj gladka in polna ljubezni in sočutja do sebe. Hvala, ker si z nami delila svojo zgodbo in nas navdihnila!

 

 

 

Kakšno je vaše mnenje?

Posted in Intervjuji, Samopodoba.