Da nam bo lažje začeti, začnemo metodo uporabljati pri enem obroku in nato počasi širimo uporabo na vse obroke. Pri tem bodimo prizanesljivi in ljubeznivi do sebe. Sčasoma pozorno prehranjevanje postane navada in ga uporabimo pri vsaki jedi. Končni cilj pozornega prehranjevanja je uživati v hrani, se povezati s svojim telesom in uživati v njem točno takšnem, kot je. 

S pomarančo (ali katerokoli drugo hrano) naredite vajo pozornega prehranjevanja.

Vaja s pomarančo

  1. Pozorno prehranjevanje se začne, ko se oglasi želodec, saj po tej metodi jemo takrat, ko smo lačni, ne ko nam nek zunanji dejavnik (npr. ura) pove, da je čas za obrok.
  2. Vprašamo se: “Kaj bi sedajle pojedla? Kaj bi me nahranilo?” Zaupajmo inteligenci svojega telesa, da nam pove, kaj v tistem trenutku potrebuje. Človeško telo je namreč zapleten mehanizem, ki se je izpopolnjeval tisočletja in tisočletja. “Mmm, pomarančo bi.” 
  3. Vzamemo sočno, dišečo pomarančo in jo operemo pod vročo vodo. Pri tem pozorno opazujemo, kako se voda preliva po njej, kako drgnemo po površini, občutimo vodo na koži. Če nam misli zatavajo (in gotovo bodo), pozornost nežno in brez obsojanja vrnemo na pomarančo.
  4. Ko jo osušimo, jo postavimo na mizo. Ne da bi se jo dotikali, jo samo opazujemo. Opazujmo njeno barvo, obliko, površino. Kakšna je pomaranča?
  5. Primemo jo v roko. Je težka? Kakšna je na otip? Z otroško radovednostjo raziskujemo pomarančo, kot da bi jo videli prvič.
  6. Poduhamo jo. Ima vonj? Kakšen?
  7. Nato zasadimo nohte v njeno debelo kožo in jo odtrgamo. Pri tem opazujemo, kako iz pomaranče špricne aromatična tekočina. Če nam je špricnila v oči, kakšen je občutek?
  8. Kaj slišimo, ko trgamo kožo s pomaranče? Se je vonj okrepil? (Če misli odplavajo, se zopet osredotočimo na naše opravilo. Pomaga, če pogledamo površino pomaranče – ali krožnika – in raziskujemo, kaj vse vidimo.)
  9. Ponesemo pomarančo k ustom in jo sprva le obliznemo. Kako je? Malo zagrizemo vanjo, da se nekaj soka pocedi v naša usta. Kakšnega okusa je? Kaj se še dogaja v ustih? Jih je napolnila slina?
  10. Pomarančo jemo počasi in z užitkom. Dobro jo prežvečimo (če bi bila to kakšna bolj trda hrana, bi žvečili toliko časa, dokler ne bi nastala pasta; hrano dobro premešamo s slino, saj se prebava začne že v ustih).
  11. Nekje na polovici pomaranče (oz. kosila, večerje, drugega obroka) preverimo, ali smo že siti, ali bi še jedli. Če bi še jedli, nadaljujemo brez slabe vesti.
  12. Ko začutimo, da smo siti, prenehamo jesti. Ker se zavedamo, da se k hrani lahko vrnemo kadarkoli oz. da lahko pomarančo pojemo tudi kasneje, ne bo težko prenehati.

 

Kaj lahko jemo?

Pomembna stvar pozornega prehranjevanja je tudi, da lahko jemo, karkoli želimo. Tudi čokolado in piškote. In pico. In testenine. Ne omejujemo si hrane, ne po količini ne po vrsti. Pri pozornem prehranjevanju ni “grehov”!

Misel, da bi se takole prepustili svojemu telesu, je strašljiva, a zaupajmo mu. Najbolje ve, kaj v določenem trenutku potrebuje.

Lahko se zgodi, da se na začetku prakse prenajedamo. To so naša čustva in misli. Ko se naučimo poslušati signale, ki jih sporoča naše telo, lahko opazimo, da pojemo manj, da pojemo manj določene hrane, ki našemu telesu škoduje, vse bolj pa hrepenimo po hrani, ki naše telo nahrani in poživi. Dajmo našemu telesu priložnost!

 

Poiščite pomoč vzpostavitvi zdravega, sproščenega odnosa do hrane s pomočjo pozornega prehranjevanja. Več o pozornem prehranjevanju preberite v arhivu člankov.

 

Pridružite se nam!