Čuječnost, ki jo je učil Buda, je temeljna budistična duhovna praksa, s katero ostanemo osredotočeni na nekaj krepostnega, nekaj pozitivnega, kar nam prinese duševni mir. Je metoda za varovanje svoje zavesti pred negativnimi duševnimi stanji, mislimi, čustvi, občutki. Za čuječnost v pravem pomenu besede torej ne zadošča, da se zavedamo svojega doživljanja (duševnega stanja) v sedanjem trenutku in ga le opazujemo, temveč si aktivno prizadevamo, da ga usmerimo v nekaj krepostnegaDa prakticiramo čuječnost na ta način, ni potrebno, da smo budisti. 

Naš duh je kot balon v vetru. Veter ga odnaša sem ter tja, brez cilja, brez smeri. Lahko ga odnese v pravo smer, velikokrat pa tudi ne, zato moramo razviti sposobnost, da svoj duh v pravo smer usmerimo sami. Praksa čuječnosti nam pomaga prepoznati, da gremo v napačno smer in se usmeriti v pravo, torej v nekaj krepostnega, kar nam prinaša notranji mir in zadovoljstvo (npr., sočutje, potrpežljivost, prijaznost, ljubezen, veselje…). Slednje je bistvo in temelj prakse čuječnosti po budizmu.

 

Praksa čuječnosti

Čuječnost je metoda za varovanje svoje zavesti pred negativnostjo. Da svojo zavest učinkovito zavarujemo, moramo redno vaditi. Najbolje je začeti v meditacijskem sedenju, saj so takrat pogoji za vadbo najboljši (vzamemo si čas zase, ni motenj, osredotočeni smo le na meditiranje). Preden pa začnemo meditirati, moramo:

  • izbrati predmet meditacije (nekaj krepostnega – določena pozitivna misel, specifičen uvid, prijeten občutek ali čustvo, npr. sočutje do sebe),
  • premisliti, kaj predmet meditacije dejansko je/pomeni ter
  • ugotoviti, kako predmet meditacije najdemo (npr., spomnimo se dogodka, ko smo bili sočutni do sebe).

Udobno se namestimo v meditacijsko držo. Lahko tudi sedimo. Osredotočimo se na svoje telo in spustimo vso napetost iz njega. Nato se osredotočimo na občutek v nosnicah, ko dihamo. Opazujemo svoje misli, ne da bi postali čustveno vpleteni ali vznemirjeni. V zavest prikličemo svoj predmet meditacije (npr., sočutje do sebe). S koncentracijo obdržimo pozitivno misel oz. prijeten občutek ali čustvo v svoji zavesti, da se globoko vtisne v nas.

 

3  koraki čuječnosti

Trije koraki čuječnosti so:

  • spominjanje,
  • budnost in
  • vestnost.

Med meditacijo se a) spominjamo predmeta meditacije (v budizmu beseda mindfulness pomeni predvsem spominjanje), da ga ne pozabimo. Večkrat b) preverimo, ali smo še pravilno usmerjeni na predmet meditacije (budnost). Če opazimo, da je naša pozornost odtavala, si c) prizadevamo za to, da jo pripeljemo nazaj na predmet meditacije (vestnost). To je čuječnost v meditacijskem sedenju.

Vendar pa pozitivnih učinkov meditacije ne bomo občutili, če ne bomo tega, kar smo vadili, prenesli v vsakdanje življenje. Zato budisti pravijo, da je meditacija v sedenju priprava na vsakdanje življenje.

 

Tudi v vsakdanjem življenju uporabljamo tri korake čuječnosti – spominjanje, budnost in vestnost (čuječnost izven meditacijskega sedenja).

a) Svojega predmeta meditacije se moramo spominjati ves čas, še posebej pa takrat, ko se znajdemo v »nevarni situaciji«, to je situaciji, ki nam lahko sproži negativni odziv. Če je bil naš predmet meditacije sočutje do sebe, »nevarna situacija« pa je, npr., kosilo, za katerega smo pojedli preveč (zaradi česar smo se običajno počutili slabo, se obtoževali, da nimamo dovolj močne volje in nas je bilo sram), se moramo takrat, ko se znajdemo pred obloženo mizo, spomniti na sočutje do sebe.

b) Potrebno je, da se ves čas zavedamo stanja svoje zavesti. Kako reagiramo v »nevarni« situaciji? Ali smo sočutni do sebe? Ali pa se ob tem porajajo stari neprijetni občutki in čustva? Če smo budni, lahko identificiramo svoje notranje izzive.

c) Če opazimo, da smo še vedno sočutni do sebe, je to v redu. Če pa opazimo kakšno napako, kakšen negativni izziv (npr., občutke krivde in sramu, ker pojemo preveč), potem stanje svoje zavesti popravimo – prikličemo si sočutje do sebe in se zopet osredotočimo nanj.

Kot lahko vidimo, je praksa čuječnosti v budizmu mnogo več kot le usmerjena pozornost na tukaj in zdaj. Je praksa, s katero urimo svojega duha in ki jo uporabljamo za razvijanje samospoznanja in modrosti, kar postopoma pripelje do osvoboditve od trpljenja.

 

 Več o čuječnosti najdete v arhivu člankov

 

Literatura:

Geše Kelsang Gyatso, Uvod v budizem